Komuniciranje različnih organizacij vse pogosteje temelji na družbenih omrežjih, ki jih organizacije bolj ali manj uspešno tudi upravljajo. Ker se število digitalnih platform in kanalov hitro množi in spreminja, širi pa se tudi obseg ciljnih javnosti, sta celostni nadzor in upravljanje komuniciranja vse težja, saj zajemata tudi interno in zunanje okolje.
Kar naenkrat nam primanjkuje časa in kadrov za spremljanje vseh kanalov, na katerih smo prisotni, dragoceni komentarji in vprašanja uporabnikov pa ostajajo prezrti.
Vse več organizacij zato prilagaja svoje modele odnosov z javnostmi glede na sodobne smernice, zahteve različnih deležnikov in lastne potrebe. Med organizacijskimi modeli odnosov z javnostmi, ki se vse pogosteje pojavljajo v praksi, je tudi model korporativnega uredništva.
Dolgoročno lahko celostno komuniciranje nadzorujemo le s pomočjo dobro strukturirane enote za komuniciranje in če komunikacijo postavimo v ospredje organizacijskih funkcij, vsebino pa v središče njenega delovanja. Z modelom korporativnega uredništva na enem mestu usklajujemo in organiziramo vse medijske
aktivnosti, prej ločene komunikacijske oddelke pa prostorsko in vsebinsko združimo v novo organizacijsko enoto, ki ji lahko priključimo tudi druge dejavnosti, kot so trženje, interno komuniciranje, odnosi z mediji …
Je celostno upravljanje in nadzorovanje komuniciranja sploh mogoče?
